V CVET

Solzavo obeležje
za svoje sem besede
postavil tja
v črno sled;

so nesluteno
niz bilke véle
in srkale slanico v cvet.

Spakovale so se rože,
kremžile se v prebujenju:

“Bistre vode daj nam piti,
da namesto tvoje cmére
bo nam čudovito bilje vzkliti.”

Vse, le bela lila šepetaje
hvalno rasla v dan začet;
“Le razjoči se po meni ... “

In sem solzil ji, ker je teklo,
in druge rože niso pile,
zahvalno šel, ko ni več peklo.

A niso marale več lile.

Ko sonce dni zatem je žgalo
in nebo ni kaplje dalo,
cvetkam bil je čas preklet.
Hirale so tam pomalo
in sčasom mogle vse so umret.

Vse, le bela lila vprašaje
razvila je najlepši cvet:
“Zakaj? Lahko zalil bi jih, pa nisi!”

Šlic zapirajoč si
tvegaje ji priznam:
“S sladko vodo le zalivat
rožic jaz ne znam!”